Delovni ritem ljudi nekoč se je precej razlikoval od tempa življenja sodobnega človeka. Avgusta je bila košnja in žetev po večini zaključena in kmetje so imeli premor pred trgatvami in spravilom jesenskih pridelkov. Prav zato je bil praznik Marijinega vnebovzetja primeren čas za romanja, ki so ljudi vodila v oddaljene kraje in so po navadi trajala več dni.
Takšno romanje predstavlja obisk treh cerkva v občini Šmarje pri Jelšah, imenujejo jo tudi romarska triada, ki se je pričela 12. avgusta na Sladki Gori in zaključila na Rokovo 16. avgusta. Tovrstno romanje je bilo najbolj živo v začetku 20. stoletja in vse do druge svetovne vojne, ko je s prihodom novega režima do določene mere zamrlo. Posamezni romarski shodi so ohranili močno tradicijo vse do danes.
Za romanja so ljudje izbirali vsaj en dan hoda oddaljene cerkve oz. romarska središča. Romanja so v določeni meri spominjala na poletni odmor in za mnoge predstavljala eno izmed redkih daljših poti od doma. Velik vpliv na izbiro romanja je igrala tradicija in zavetnik, h kateremu so se priporočali. Zato je pogosto, da so cele vasi romale v isti kraj ali pa so se k določenemu zavetniku priporočali kmetje iz celotne regije.
Romarska triada je imela zelo močno bazo romarjev iz Prlekije in Prekmurja, Ptujskega polja in Hrvaškega Zagorja. Veliko romarjev je prihajala tudi iz obronkov Pohorja. Zanimivo je, da domačini niso opravljali romanja v obliki triade, ampak so obiskovali posamezne romarske shode, največkrat Rokovo.
Domačini iz romarskih krajev se spominjajo posameznikov in skupin, ki so prihajali 12. zvečer na Sladko Goro, najpogosteje z vlakom do Dolge Gore in nato peš do Marijane cerkve na Sladki Gori.
Prvi večer romarske triade je bil namenjen procesiji z baklami, ko so romarji, po spominih domačinke, s premikanjem v vrsti, izpisovali Marijino ime. Procesijo z lučkami, imenovano vrtec, so ponovno obudili v zadnjih letih.
Romarji so nato noč preživeli v molitvi v cerkvi ali prespali na skednjih pri domačinih. Še so živi spomini kako so jih leto za letom obiskovali isti romarji, ki so po navadi prihajali kot organizirane skupine.
Pot je romarje nato iz Sladke Gore vodila na Tinsko (cca. 15 km), kjer so romarji ponovno preživeli dan v molitvi, pri mašah in v prepevanju. Prepevanje romarjev je zelo živo v spominih domačinov.
Prepevanje in molitev je spremljala romarje tako med hojo od cerkve do cerkve, kot v nočeh, ko so mnogi romarji prebedeli noč oz. prespali na lesenih klopeh v cerkvi.
Na Marijin praznik, 15. avgusta, so se romarji pričeli zbirati v Šmarju pri Jelšah. Zelo znane so bile večernice, ki so pomenile pričetek romarskega praznika v Šmarju. Zanimiva je pripoved domačinke, ki se spominja, da so otroci odšli k večernicam, ata in mama pa naslednji dan na Rokovo. Za malico jim je mama pripravila pečeno kuro in sadje, ki jim ga je za na pot prinesla teta. Pot iz Šentvida do Šmarja (cca. 5 km), je zlakotila otroke. Še posebej, ker so prej celi dan čistili voz in pripravljali konja.
Rokovo, 16. avgusta, je verjetno najbolj znan romarski shod v sklopu triada. Ogromno romarjev ga je obiskalo izven obiskovanja celotne triade. Poleg verskega praznika je Rokovo pomenilo tudi socialni dogodek. Tam so se enkrat na leto srečali sorodniki, prisotni so bili kramarji, pušl šanki in gostinska ponudba.
Vsak ima svoje spomine na Rokovo, najbolj živi so tisti iz otroštva; o kači ljudi, ki se je vila med kapelami do cerkve sv. Roka, na vinsko pecivo, pa na peklarje oz. berače med kapelami, na ljudi, ki so kljub svojimi telesnim hibam opravili dolgo in težko pot med kapelami. Predvsem pa pričakovanje, slavje in velik dogodek enkrat v letu, ko se je odšlo od doma in videlo veliko novega.
Janja Sivec