V okviru projekta CD-ETA Collaborative Digitalization of Natural and Cultural heritage (S sodelovanjem do digitalizacije naravne in kulturne dediščine) je 18. oktobra 2017 v Škofji Loki potekal tematski seminar z naslovom Digitalizacija nesnovne kulturne dediščine. Namen projekta CD-ETA je izboljšati politiko digitalizacije naravne in kulturne dediščine ter na podlagi izmenjave izkušenj, znanj in dobrih praks poiskati inovativne rešitve digitalizacije.
Kako so se časi spremenili kaže dejstvo, da se izročilo sicer še vedno prenaša tudi od ust do ust, prenaša pa se tudi preko digitalnih medijev – na druge medije in preko medijev na ljudi. Na seminarju so partnerji projekta predstavili svoj način digitalizacije dediščine. V nadaljevanju bom izpostavila le nekatere. Začenjam pri Grkih, ki so koordinatorji projekta i-Treasures. Če je na voljo dovolj sredstev in dovolj tehnologije, lahko v digitalnem svetu narediš čudeže. V okviru projekta s posebnimi kamerami snemajo načine petja, plesa, izdelovanje obrtnih izdelkov. Tako podrobno snemanje omogoča, da se ohrani sleherna podrobnost določene veščine, vendar ob takšnem spoznavanju dediščine stik s človekom več ni potreben.
Zanimiv primer predstavljanja in ohranjanja tradicionalnih obrti je toskanski spletni vodič Art Tour Toscana. Namen projekta je vključiti lokalne obrtnike v kulturni turizem, ki v regiji sicer temelji predvsem na monumentalni dediščini. Obiskovalec lahko na spletni strani dobi informacijo o obrtniku v kraju, ki ga bo obiskal, obisk pa mu omogoča neposreden stik z obrtnikom in načinom izdelovanja lokalnih tradicionalnih izdelkov.
Ekomuzej Batana iz Rovinja je vpisan v UNESCOV register najboljših praks ohranjanja nematerialne kulturne dediščine. Na podlagi lokalne iniciative se je ponovno obudilo izdelovanje za Rovinj posebnih čolnov batan in ustvaril ekomuzej, kjer preko sodobne tehnologije prenašajo na obiskovalce nesnovno dediščino, ki je povezana na batane.
Kaj nam sodobna tehnologija in digitalizacija na področju nesnovne dediščine sploh prinaša? S tehnologijo lažje evidentiramo različna znanja, ki bi morda s časom šla v pozabo. Zelo pomembno je, da je to evidentirano znanje dostopno čim širšemu krogu ljudi – pa naj bo to preko youtube posnetkov, promo filmov, fotografij … Ker je med mladimi zelo pomembna sodobna tehnologija se jim lahko s pomočjo digitalizacije dediščine slednjo lažje približa. Interpretacija in digitalizacija dediščine tukaj hodita z roko v roki, saj je potrebno digitalizirani material znati tudi ustrezno predstaviti.
Spremenil se je tudi način raziskovanja na terenu. Če smo kot študentje hodili po terenu z navadnim fotoaparatom, zvezkom in kulijem, se danes dediščina evidentira najmanj z diktafoni in digitalnimi fotoaparati. Morda bo naslednji Slovenski etnološki leksikon že vseboval definicijo »digitalizacija dediščine«, definiciji tradicije pa se bo dodalo, da ne gre samo za ustno izročilo ampak tudi »digitalizirano izročilo«.
Martina Fekonja