Letošnja zima in zgodnja pomlad sta prinesli v moj elektronski predal kar nekaj predlogov sodelovanja pri izobraževanjih za lokalne turistične vodnike. Izredno sem vesela, da je interpretacija dediščine prepoznana pri tistih, ki organizirajo tovrstna izobraževanja, a vseeno sem se v zadnjih mesecih večkrat vprašala kakšen je vloga oz. prostor za tovrstni profil v slovenskem turizmu.
Na področju slovenskega turizma se je v zadnjih letih precej govorilo o različnih spremembah, izboljšavah, butičnem turizmu, zgodbah, ki stojijo za turističnimi produkti itn.
Veliko jih je bilo, zakonodajno pomembnejše tudi na področju poklicev vodnika in agencij, ki prodajajo aranžmaje. Pogoji za pridobitev nacionalne licence so se nekoliko zrahljali, v zakonu pa imajo svoje mesto tudi vodniki, ki delujejo v lokalnem okolju.
- člen
(turistično vodenje na ravni turističnega območja)
(1) Občine na posameznem turističnem območju lahko predpišejo program turističnega vodenja na tem območju, ki obsega posebno znanje.
(2) Turistični vodnik za turistično območje lahko na njem začne opravljati poklic turističnega vodenja, ko izpolni pogoje, ki jih predpišejo občine na tem območju. V tem primeru pridobi naziv: turistični vodnik turističnega območja (ime območja).
(3) Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati turistični vodniki turističnega območja, ne smejo biti povezani s stalnim prebivališčem turističnega vodnika.
(4) S predpisom iz prvega odstavka tega člena ni dopustno omejevati ali izključevati turističnega vodenja, organiziranega v skladu z 35. in 38. členom tega zakona.
Zakon o spodbujanju razvoja turizma (ZSRT-1)
Torej od februarja 2018 ne govorimo več o lokalnih vodnikih, ampak o turističnih vodnikih turističnega območja. Upam, da ne zamerite, če ostane, vsaj v tem zapisu, kar pogovorni izraz lokalni vodnik.
Torej, če se vrnem v uvod, predvidevam, da so vse spremembe in nove usmeritve ter dokaj sveže zakonodaja spodbudile kar nekaj občin, da to zimo in pomlad izobrazi ljudi, ki bi sprejemali in vodili turiste po turističnih območjih.
Tovrstna usposabljanja so mi še posebej pri srcu, ker so udeleženci res ponosni na svoje okolje in zgodbe. A ko pred sabo vidim 20+ udeležencev v precej oddaljenih starostnih skupinah (študentje in upokojenci), si ne morem kaj, da se nebi vprašala kaj je smisel in ekonomika tovrstnega pristopa. Več kot dobrodošlo je, da se čim več ljudi izobražuje na področju dediščine in turizma, da se dviga kakovost turističnih produktov in prireditev. A realnost je ta, da je peščica izmed sodelujočih sposobna pravno in aktivno opravljati ta poklic. Ker to je poklic in ne hobi, če želimo dvigniti slovenski turizem v višji kakovostni razred.
Situacija je zelo kompleksna in zato bi želela malce osvetliti problematiko. Saj so izobraževanja polna nadobudnih slušateljev, realnost na terenu pa dokaj klavrna.
Problematika:
Znanje
Ni težava v količini naučenih informacij, ampak znanje kaj s temi informacijami početi. Vodnik potrebuje ogromno znanja, ki ga mora spretno prilagajati, klestiti in izluščiti tisto kar v danem trenutku želijo njegovi slušatelji. Lokalna vodenja morajo biti še posebej narejena po meri, z izrazitim pridihom avtentičnosti. To pa je velika prednost lokalnih vodnikov, ki navadno izvirajo iz regije in so osebno povezni z dediščino, ki jo interpretirajo. To pa obiskovalci čutijo.
Pro-aktivnost
Čakanje na to, da te pokličejo iz agencije oz. institucije je jalovo. Kar je vodenj, jih opravijo zaposleni na TIC-ih oz. sorodnih inštitucijah. Sama vidim edino možnost v kakovosti in unikatnosti. Biti tisti, ki oblikuje produkt in ga nato tudi sam proda. In tukaj vidim ključno priložnost tovrstnih usposabljanj. Seveda ponuditi izobraževanje zainteresiranim, a znotraj njih identificirati ključne ljudi, ki imajo tisto nekaj več in so pripravljeni v sodelovanju z različnimi deležniki razvijati in voditi lokalni turizem.
Pravni status
Velika rak rana lokalnih vodnikov. Kako izdati račun za opravljeno delo. Odpreti s.p. za nekaj vodenj na leto nima smisla, druge opcije pa so tako drage, da bi bil strošek dela enostavno predrag. Ne bom razglabljala o iznajdljivosti, ki je prisotna na terenu. A to je velika težava, s katero se srečujemo na terenu. Torej kako zagotoviti dovolj vodenj, da bi lokalni vodniki videli smoter v profesionalizaciji svojega dela. S čakanjem na druge žal ne bo šlo. Potrebno je ustvariti priložnosti. Ena izmed njih bi lahko bila, da ima vedno več lokalnih organizacij tudi licenco za prodajo paketov oz. aranžmajev in sodelovanje različnih deležnikov je tukaj ključ.
Sama vidim vlogo lokalnega vodnika veliko bolj kompleksno kot samo nekoga, ki se nauči scenarij in vodi po svoji občini oz. turističnem območju. Edina prihodnost tega poklica oz. statusa je v posameznikih, ki imajo radi zgodbe svojega lokalnega okolja tako zelo, da v njih vidijo takšen potencial, da bodo to delo opravljali kot del svoje poklicne poti.
Janja Sivec