PRIPOVEDOVALSKI IZLET: KAM, ČE NE V REZIJO

PRIPOVEDOVALSKI IZLET: KAM, ČE NE V REZIJO

Rezija, pravljična dežela na italijanski strani Kanina. Poznana vsem ljubiteljem pravljic, ljudske glasbe in plesa ter seveda etnologom, jezikoslovcem in drugim humanistom. Dolina, ki jo obdajajo vršaci, pa je s svojo spokojnostjo prav tako raj za ljubitelje narave. Najbolje jo je spoznati kar peš.
Kljub temu, da je 22. Pripovedovalski festival že za nami, pa mi v mislih še vedno odzvanja eden izmed dogodkov, in sicer pripovedovalski izlet v Rezijo. Pripovedovanje in (na ta način) interpretiranje dediščine ter sprehod, gredo še kako dobro z roko v roki. To že dolgo in zelo dobro počne pripovedovalka ter ena izmed organizatoric izleta, Irena Cerar.

Solbica

Rezija je najbolj zahodni del slovenskega kulturnega prostora. Rezijanščina spada med slovenska narečja, ki je večini slovensko govorečega prebivalstva precej težko razumljivo. Dolina je namreč zaradi svoje odmaknjene lege ohranila svojstven značaj jezika, prav tako pa tudi običajev. Naš izlet se je začel v vasi Solbica. To je ena izmed vasi, ki je še nekoliko ohranila svojo tradicionalno arhitekturo. V Muzeju rezijanskih ljudi smo si med drugim ogledali tradicionalno hišo, nato pa smo se sprehodili po stari gozdni poti do vasi Ravanca. Pot je vodila mimo zdravilnih izvirov vode in mize, ki naj bi nekoč služila celo kot počitek pogrebcev, saj je v celi dolini samo eno pokopališče. V Ravanci se nahaja sedež Naravnega parka Julijskih Predalp in pa Rozajanska kulturna hiša. V prvi smo slišali rezijanske pravljice različnih pripovedovalcev, ki so jih interpretirali vsak na svoj izviren način. V drugi pa smo prisluhnili posameznikom, ki se še dobro spominjajo folklorista in akademika, dr. Milka Matičetovega.

Odločitev, da se pripravi izlet v Rezijo, se je organizatorjem festivala ponudila ravno zaradi stote obletnice rojstva dr. Milka Matičetovega. Prav on je »prebudil« Rezijo in njene pravljice ter jih predstavil svetu. Bil je raziskovalec na Inštitutu za narodopisje pri SAZU in se je posvečal zbiranju pravljic ter drugega ljudskega slovstva pretežno obrobnih slovenskih krajev. Velik del svojega življenja je posvetil rezijanskim ljudem in rezijanskim zgodbam. Skoraj ni otroka, ki ne bi poznal zverinic, ki so v tej dolini prevzele vlogo ljudi in zaživele. O njegovi vztrajnosti, terenskem delu, dobrem poznavanju ljudi in veliki skrbi za ohranitev rezijanskega jezika so spregovorile pripovedovalka Anja Štefan, ena najpomembnješih pobudnic za ohranjanje rezijanske kulture Luigia Negro ter rezijanska pesnica Silvana Paletti.


Izvir zdravilne vode

Rezija je zagotovo zgled, kako je srčnost ljudi in želja po ohranjanju svoje kulture pripomogla, da je ta pestrost prisotna še danes. Pripovedovanje zgodb v pristnem okolju, kjer naj bi se vse tako rekoč dogajalo, pa daje človeku poglobljeno doživetje in občutek, da sta bila narava in svet nekdaj z nami bolj povezana. Takšno pripovedovanje lahko izpeljemo tudi drugod, samo ozreti se moramo naokoli. Zanimivih delčkov narave, ki so prepleteni z mitičnimi ali resničnimi zgodbami, namreč ne manjka.

 

Teja Peperko