Že od nekdaj rada pišem. Ali je tisto kar zapišem dobro, je seveda v očeh bralca, ampak moč pisane besede me je očarala na začetku najstniških let in me zvesto spremlja od takrat. Priznam, da v zadnjem času nekoliko več pišem kot berem. Sem pa pred kratkim spoznala, da branje ni samo vizualno zaznavanje besed in pretvarjanje le-teh v pomene, ampak je branje vpijanje vsakršnih informacij iz okolice. Branje izrazov na obrazu, branje krajine, branje med vrsticami… Kakšno olajšanje, torej sem tudi takrat, ko nimam v roki elektronske naprave (priznam, berem predvsem e-knjige), redna bralka življenja.
Kaj pa pisci in pisatelji? Že nekaj časa se spogledujem z zgodbami, njihovo močjo in uporabnostjo. Kaj je v njih, kar nas očara in začara. Kdo so mojstri uporabe besed, ki nas pritegnejo, omrežijo, učijo in se nas dotaknejo na emocionalni ravni. V svoji osnovi so si zgodbe zelo podobne, vse uporabljajo univerzalne koncepte, ki nas učijo o življenju in si jih delimo z večino ostalih prebivalcev Zemlje (boj med dobrim in zlim, poštenje, družina, ljubezen…). A vendar za zgodbami stoji pripovedovalec, ki zna ničkolikokrat povedane zgodbe povedati oz. zapisati tako, da vedno znova prepričajo. In če ima pripovedovalec na voljo, tako verbalna kot neverbalna orodja, s katerimi omreži občinstvo, ima pisec na voljo le moč natisnjenih besed.
V ta namen raziskujem svet pisane besede. Najprej sem se decembra udeležila usposabljanja za Pisce interpretativnih besedil, potem pa me je na socialnem omrežju našel oglas za delavnice Kreativnega pisanja (velika brat res vse ve). Tako sedaj vsako soboto raziskujem svet proznih besedil.
Za menoj sta dve delavnici in presenečena sem, kako zelo podobni sta si metodologiji interpretativnega in kreativnega pisanja. Končni produkt je po formi in namenu precej drugačen, a metodologija, kako priti do njega zelo podobna.
Če si izposodim zapis iz spleta
Izraz kreativno pisanje se nanaša na domišljijsko pisanje, oziroma na pisanje kot umetnost. Bistvo kreativnega pisanja ni golo popisovanje dejanskih dogodkov in informacij, temveč tekst, ki (četudi sloni na dejanskih dogodkih) v svojih bralcih vzbudi estetski užitek ter čutno senzacijo.
Kakršno koli obliko zavzema, pa naj bo to kratka povest, pesem, novela, igra, esej ali pa biografija, bo kreativno pisanje zajemalo iskanje pomena, delček čudeža v odkrivanju novega, pa tudi osebne vpletenosti v razplet dogodkov. (https://sl.wikipedia.org/wiki/Kreativno_pisanje; 3. 2. 2019)
ter ga primerja z definicijo interpretacije dediščine F. Tildena, ki pravi:
Interpretacija je razkrivanje neštetih pomenov določenega predmeta, živega bitja, spomenika ali območja. Interpretacija je način komunikacije, ki pomaga razumeti in ceniti svet, ki nas obdaja.
Interpretacija je razkritje globljih pomenov, ki ležijo za golim navajanjem dejstev. Interpretacija mora unovčiti radovednost, za obogatitev človekovega razuma in duha.
Vidimo, da imata skupno čustveno vpletenost, ki jo želimo doseči pri bralcu. Pri pisanju interpretativnih besedil prepletamo znanstvena dejstva o dediščini, razkrivamo nešteto pomenov določene dediščine in poskušamo ustvariti povezavo med dediščino in obiskovalcev. Vse to v kratkih, jedrnatih in berljivih tekstih. Težaško delo, ki zahteva veliko dela in premisleka.
A obe delavnici, tako interpretativnega, kot kreativnega pisanja, sta me opremili z orodji, ki mi nudijo drugačen pogled na tisto kar zapišem. Predvsem pa je pomembno, da pisec vstopa v pisanje z jasnim sporočilom, ki ga želi podati. Tako se veliko lažje odpove številu besed, ki mnogokrat preganjajo pisce.
A kljub vsem znanju, teorijam in metodologiji, je na koncu dneva pomembno predvsem to, kaj smo s svojimi besedili ponudili svojim bralcem.