Dva dni hoje, obisk treh romarskih središč v občini Šmarje pri Jelšah, dobrih 35 kilometrov poti in ugotovitev, da besedi romanje sami dajemo pomen; pot v neznano, preizkus samega sebe, druženje…

Romarska triada v naši občini je potekala med 12. in 16. avgustom s pričetkom na Sladki Gori in zaključkom na Sv. Roku. Več o romarski triadi si lahko preberete tukaj.

Potek poti je bil tudi naš navdih. Težko bi bilo posnemati pot romarjev, ki so prihajali iz različnih koncev Slovenije in Hrvaškega Zagorja, poleg tega so stare pešpoti skoraj izginile.

Že večkrat se mi je ideja podila po glavi. Pred tremi meseci pa sem sestavila mail in predlagala idejo Legendam in našim prijateljem: kaj če bi se podali na pot v neznano?

Pot v neznano je pomenilo predvsem odkrivanje koliko peš poti še obstaja, ki jih ni prekril asfalt in kakšen je občutek prehoditi pot v avgustovski vročini. Kar se tiče le-te smo imeli letos srečo.

Naše potovanje je bilo zelo pestro. Bilo je vsega. Dež, sonce, dobre hrane, pitja (vode), dobre družbe, glasnega čvekanja, zamišljene tišine, smejanja, skoraj jokanja, bolečih nog in sklepov…. Ampak, ko mi vendarle uspe (z zadnjimi atomi) prilesti v končno ravnino (ali breg/dolino) in ko seveda mine nekaj trenutkov zasluženega počitka, sklenem, da je bila odločitev udeležbe odlična! In z veseljem pridem tudi na 2. tradicionalni pohod. (Legendarna Karmen)

Zbrala se nas je lepa skupinica, ki se je na pot podala prazničnega 15. avgusta iz Šentvida, saj smo tam doma Legende. Za pot se nismo posebej pripravljali, saj nas je ravno toliko domačink, da je vsaka poznala vsaj del poti.

Prva etapa nas je vodila v smeri Šentvid-Okrog-Sladka Gora in kdo bi si mislil ob nalivu le nekaj minut pred startom, da nas bo na Sladki Gori pričakalo sonce in čudovita pogostitev, ki jo je za nas pripravila Slavica Lorenčak iz Lemberga.

Dobro okrepčani smo si ogledali skriti biser na Sladki Gori, nad katerim so bili navdušeni tudi tisti, ki niso bili velikokrat v cerkvah.

Nato smo zagrizli v strmino, ki se prične v Novi vasi in konča na Pijovcih nad Šmarjem pri Jelšah. Z vrha se nam je odprl pogled na Šmarje in Sv. Roka, ki bedi nad krajem. Blizu je bil, a kaj ko je bil to šele naš cilj.

Po poti smo narabutali nekaj sliv, saj smo bili podučeni, da so bili kmetje velikokrat jezni, ko so množični romarji ob poti iskali malico in osvežitev. Slive še niso čisto zrele in zahvaljujemo se vsem kmetom, da so nam njihove slive omogočile pristno izkušnjo.

Doma imam ob sadovnjaku par slivovih dreves. Zvečer sem utrgala par sliv in se spomnila čudovite izkušnje, preizkušnje, romanja, dobre družbe, pogovorov in nepozabnih razgledov doživetih v teh dveh dneh. Seveda ne smem pozabiti okusnih sliv ob poteh, ki so nas potešile in odžejale vsaj za nekaj časa. Vedno, ko bom utrgala slivo, bom imela na obrazu nasmeh in v mislih čudovite spomine. (Legendarna Marjetka) 

Ravnina od Belega do vznožja Konuškega se je v pripeki popoldanskega sonca kar precej vlekla in večerne opekline so pokazale, da je bilo sonce močnejše, ko je nakazoval zrak ohlajen z vetrom. Vzpon, ji se bil zaradi težkih nog daljši, kot kažejo zemljevidi, nam je odprl pogled na zibiško dolino, okoliško hribovje ter naslednji cilj – Tinsko.

Zibika je bila tudi cilj zadnjega dne in ne pravijo zastonj, da je zadnji kilometer najdaljši. Bera prvega dne se je tako ustavila pri 25 kilometrih.

Drugi dan smo startali iz Zibike in kar hitro zagrizli v vzpetino proti Tinskem. Sprva težke in zakrčene noge so potrebovale kar nekaj metrov, da so ponovno ujele ritem. Osebno me je prijetno presenetila gozdna pot, ki nas je iz centra Zibike pripeljala do cerkev Sv. Ane in Marije. To je prednost lokalnih pohodnikov, saj bi s sledenjem navigaciji kaj kmalu naleteli na neprehoden teren. Google pozna najkrajšo pot, ni pa dovzeten za spremembe, ki se dogajajo v naši krajini.

Na Tinskem smo preizkusili telefonsko številko, ki jo najdete na info tabli na vrhu ter izvedeli legendo o nastanku cerkva ter nekaj malega o Tinskem. Enostavna in uporabna rešitev. Tako smo na primer izvedeli, da je zelo blizu najstarejše drevo v občini, a ob obisku bukve ugotovili, da je odmrla in je ostalo le še deblo.

Pot nas je nato vodila mimo cerkve Sv. Janeza, ki ima zelo nagnjen zvonik, do pristave žusemskega gradu na poti v Sv. Štefan, od koder se odpira eden najbolj spektakularnih razgledov v občini. Boč in Donačka Gora sta bila naša zvesta sopotnika, a pogled seže iz tega mesta še veliko dlje.

Mimo gorc nas je vodila pot do Sedovške domačije, ki ostaja neizkoriščen potencial naše občine in nekako sameva na križišču, ki bi nas ponovno pripeljalo v Zibiko. A naš cilj je Sv. Rok. Po tihem si ga vsi vedno bolj želimo, saj se noge utrudijo hitreje kot prvi dan.

Prvi pogled na zvonik Sv. Roka nam da zadnji pospešek, da zaključimo našo pot pri skorajda prazni cerkvi. Nepredstavljivo še pred nekaj leti. Rokovo je bil velik praznik v občini in k njemu se je romalo od blizu in daleč. Ljudje opuščajo stare navade, letos pa je svoje postorila tudi korona.

Zame je bilo to pravo romanje, ne toliko v nekem verskem smislu, vendar smo odlično podoživeli nek pomemben čas naših prednikov. Druženje, sproščen klepet in tudi napor, da osvojimo želeni cilj, so danes morda prevečkrat prezrti. (Legendarna Urška) 

Še spust po kalvariji in obisk Muzeja baroka. Pot je prehojena in nekaj, kar se je pred tremi meseci začelo kot pot v neznano, je sedaj znano in zabeleženo v naših spominih. Zmogli smo! Bilo je verjetno manj naporno kot smo pričakovali in prijetno je dva dni preživeti v družbi ljudi, s katerimi v najboljšem primeru klepetaš kakšno uro na kavi. Vzeti si čas in hoditi, nekaj kar je bilo težko tudi pred desetletji in ne le danes. Takrat jim je romanje predstavljalo odmor od dela na kmetiji in boja za preživetje. Za pot z bogoslužji in ostalimi obredi so potrebovali pet dni, mi smo si vzeli dva. Dva dni odmora od skrbi, novic, načrtov in se za tistih nekaj kilometrov postavili v čevlje naših prednikov.

Legende