Za mano je neverjetno leto 2018. Zaznamoval ga je preplet samostojnega dela, dela z Legendami in letos prvič v vloga koordinatorke Interpret Europe za Slovenijo. V iztekajočem letu sem pripovedovala o zmajih, oblikovala 50 individualnih zgodb, se poučila o dostopni dediščini, se poglobila v geologijo in še mnogo drugega.
Leto sem začela kot prejemnica delovne štipendije za samozaposlene v kulturi, ki jo podeljuje Ministrstvo za kulturo. Štipendija mi je omogočila, da sem se še dodatno izpopolnjevala in razvijala določena področja svojega dela, ki so že nekaj časa na moji listi želja. Tako sem skozi vse leto pisala bloge o interpretaciji dediščine in svojem aktualnem delu, zagrizla v vlogo koordinatorke pri IE, s pomočjo svojega tima organizirala dva dogodka in promovirala organizacijo v Sloveniji ter sodelovala na mednarodnih srečanjih z ostalimi koordinatorji. Leto pa sem zaključila z obiskom CIW (Certified Interpretive Writer Course), kjer sem krepila svoje sposobnosti iz interpretativnega pisanja.
Zimske mesece so Legendam vsekakor popestrili zmaji. V sodelovanju z Otroškim vrtcem Šmarje pri Jelšah smo pripovedovale zgodbe o zmajih več kot 400 otrokom. Otroško navdušenje nad zgodbami in pravljicami je navdihujoče. Prav počasi se tovrstna interpretacija dediščine vedno bolj vpleta v moje delovanje in že snujem ideje za leto 2019, ki bo še bolj pravljično.
Individualno delo s ponudniki lokalno pridelane hrane je zaznamovalo mojo pomlad. V petih lokalnih akcijskih skupinah sem obiskala 50 ponudnikov in z njimi oblikovala individualne zgodbe, ki temeljijo na njihovih vrednotah in izkušnjah. Še bolj se je pokazalo, da je potrebno narediti stroko, ki zveni dobro na papirju, uporabno in razumljivo v praksi. Delno mi je uspelo, a me pri aplikativnosti načel interpretacije čaka še veliko dela.
Prvo polovico leta smo z Legendami zaključile z organizacijo pete Poletne šole interpretacije dediščine. Tokrat smo se lotile teme Dostopna dediščina. Tema o kateri meniš, da nekaj veš, dokler ne preizkusiš svojih idej v praksi. Medse smo povabile vodnico z obilo izkušnjami iz vodenja obiskovalcev z oviranostjo in nato svoje ideje o vodenju v mraku in temi predstavile obiskovalcem Poletne muzejske noči v Muzeju baroka. Navdušil nas je odziv in pripravljenost obiskovalcev vsaj za trenutek obuti čevlje nekoga drugega.
Navdušilo me je tudi koliko je mogoče postoriti, brez sredstev, če te obdajajo ljudje, ki so pripravljeni širiti svoje znanje in če, povedano preprosto, vprašaš. V oktobru sem s pomočjo Zavoda Celeia Celje in slovenskega tima Interpret Europe, organizirala dobro obiskan dogodek, kjer smo predstavili program usposabljanj IE in prisluhnili predstavitvam članov, ki pri svojem delu sledijo načelom interpretacije dediščine.
Prav povezanost s to mednarodno organizacijo pa mi je prinesla možnost, da sem odšla na Kosovo predavat študentom. Moja tridnevna delavnica se je odvijala v sklopu daljše konservatorske delavnice, kjer so študentje pod okriljem različnih mentorjev, obnavljali in interpretirali mlin v odročni vasici na jugu Kosova.
Jesen se je zaključila s ponovno izvedbo Vodnika interpretatorja, tokrat prvič v Ljubljani in v mednarodni zasedbi. Legende pa smo ponovno soorganizirale Božičkovanje, kjer se opremimo z svetlečimi pripomočki in nato otrokom pomagamo pri ustvarjanju prazničnega vzdušja.
In ker vsakemu letnemu poročilu sledi pogled v prihodnost, me v 2019 čaka pravljični zaključek projekta o govorečih kamnih. Že sredi januarja bom vodila svoje prvo usposabljanje za Vodnika interpretatorja v angleščini. Prva polovica leta je namenjena prevajanju in oblikovanju slovenske različice usposabljanja za Pisce interpretativnih besedil.
Naj nam 2019 vsem nakloni obilico uspehov!