Do sedaj smo pa vsakem izvedenem usposabljanju za Vodnika interpretatorja prosili udeležence, da zapišejo svoje vtise. Tokrat pa bom, kot trenerka, svoje vtise strnila jaz.
Vse je enkrat prvič
To je bila zame četrta izvedba usposabljanja vodniki interpretator, a prva v Ljubljani. Po treh uspešnih izvedbah v Mariboru, je splet okoliščin pripeljal do kar dveh izvedb usposabljanja v Ljubljani[1], v zelo kratkem času. In priznati moram, da se je bilo lepo vrniti nazaj v mesto, kjer sem preživela svoja študentska leta. Interpretirati trge, mestno jedro, tržnico in vse tisto, kar dela Ljubljano čarobno. Če so mi prve izvedbe vodnika odkrile čare Maribora, ki ga do takrat nisem kaj prida poznala, sem imela med tokratno izvedbo občutek, kot bi se po dolgem času vrnil v staro klapo. Po videzu malce drugačni, a karakterno isti.
5 dni = 40 ur +
Prvič sem usposabljanje izpeljala v enem sklopu. Naporno, a izvedljivo. Čeprav udeleženke niso imele med usposabljanjem prostih dni, ki so ostalim omogočili poglobitev pridobljenega znanja in pripravo na zaključni nastop, sem to skupino imela pet dni le zase. Poseben čar je, ko se tako intenzivno družiš pet dni, z minimalnimi vplivi iz zunanjega sveta.
Maksimalni fokus in lažje navezovanje na stvari, ki so se zgodile, je gotovo pozitivna lastnost strnjenega usposabljanja. Utrujenost in petdnevna vpetost v pridobivanje in utrjevanje novih načel in metodologij, pa verjetno manj lep spomin na naše druženje.
Osem dam in jaz!
Prvič se je zgodilo, da sem imela popolnoma žensko zasedbo. To dejstvo sem ponotranjila šele prvi dan, ko sem premagovala stopnice do prostorov na Hribarjevem nabrežju, ki so nam jih odstopile članice Kluba profesionalnih turističnih vodnikov, soorganizatorja v tokratni izvedbi.
Torej osem dam in jaz! To se da opisati samo z eno besedo – homogeno! Neverjetno je, kaj se zgodi, ko se ženska energija usmeri v skupni cilj. Nadgraditi sebe, da boš tisto, kar že tako počneš dobro, delal še bolje, drugače, z novim čarom in namenom. Vsaka izmed njih je prispevala svoj delež v skupino. Od šefice, ker vsaka skupina potrebuje vodjo (p.s. pa to nisem bila jaz), humoristke, ki pravi, da humor najdeš, ko se ti nabere toliko težav, da se jim lahko samo smejiš, umetniške duše, ki skoraj raje poje, kot govori, dobre čarovnice, ki zna še posebej dobro prestrašiti skupino s padci, »mame« v skupini, ki je skrbela za čaje in besede spodbude do navihanke, ki se je odločila, da ne bo nikoli odrasla in »tihe vode«, ki nam je približala govorico narave. In ne nazadnje do pripovedovalke v skupini, ki obožuje knjige in me je s svojo tremo prestrašila do onemoglosti. Vse so prispevala svoje znanje, veščine in odprtost po novih znanjih. S takšno skupino enostavno postaneš boljši trener, saj iz tebe potegnejo največ, kar lahko daš.
Malo drugače
Nemogoče je izpeljati dve identični usposabljanji, pa čeprav na istih prizoriščih. A tokrat sem šla v izvedbi in metodologiji še kakšen korak naprej. Drznila sem si preizkusiti meje posameznih vaj in meje udeleženk. Koliko je še smiselno? Kakšna vaja zaradi utrujenosti ob koncu dneva malce razvodeni, a še je prostora, da se izpili tako usposabljanje, kot jaz.
Prvič smo tudi dodali v usposabljanje predstavitev aktualnih turističnih produktov. Udeleženke so spoznale Čebeljo pot v Ljubljani in novo nastajajoči projekt Kluba profesionalnih turističnih vodnikov, ki bo obiskovalce popeljal po sledeh ljubljanske čipke.
Zaključni nastop na usposabljanju se posname za interno uporabo udeležencev. In ena izmed udeleženk mi je odpisala, da se ji »dopade« ženska na posnetku. Ja, tudi meni se »dopade« trenerka, ki je uspešno izpeljala še eno usposabljanje. Po enem letu premora, se je prav prileglo vrniti med vodnike, ki želijo v svoja vodenja vključiti interpretacijo dediščine.
Janja Sivec
[1] Usposabljanje pod vodstvom Helene Vičič je bilo zaprtega tipa.