Vedno sem smatrala Celje za svoje rodno mesto. Kar pravzaprav je. Leto, ki so ga zaznamovale sarajevske olimpijske igre, sem luč sveta ugledala v celjski porodnišnici. V Celju sem živela le nekaj mesecev, a ker med mojo vasjo in Celjem ni večjega mesta (se opravičujem Šentjurju), je bilo Celje vedno naš center proti kateremu so vodile nakupovalne, šolske in službene poti.
Celje je najbolj znano po celjskih grofih, antičnih ostankih in rokometu. Zame pa bo Celje vedno mesto najboljšega pomfrija, spominov na sprehode ob Savinji in perona številka tri, kjer stoji vlak za Podčetrtek ali Rogatec.
Z imenom Celeia sem se sreča že v zelo zgodnjem otroštvu. Nismo bili posebni raziskovalci antične zgodovine Celja. Mami je delala v starem hotelu Celeia, ki danes ponovno nosi isto ime. Ker nama je bilo z atijem ob popoldnevih pogosto dolgčas, sva se večkrat zapeljala v Celje k mamici na pomfri, ki sem ga dobila v papirnatem trikotnem škrniclju, dodatno zavitega v belo servieto in zobotrebcem, zapičenim v krompir.
Od tam naju je pot vodila na Malgajevo. Nisem se posebej ukvarjala kdo je bil Malgaj in da nasproti bloka stoji I. gimnazija Celje ali po domače Kajuh. Malgajeva je bila ulica mojega otroštva. Dedi in babi sta na njej živela skoraj 50 let. Še danes rada skočim v kup suhega listja, ker me spomnijo kako sva z babi hodili v trgovino na Zidanškovo. Ne spomnim več trgovine ali nakupov. Spomnim pa se, da je bila trgovina na Zidanškovi.
S trgovinami je povezana tudi najljubša zgodba mojega očeta. V prvi veleblagovnici v Celju, skrivnostno imenovani T, so imeli tudi veliko vitrino s klobasami. Jaz, za razliko od drugih otrok, nisem posebej marala čokolad in ostalih sladkarij, ampak meso. Tako sem se ob svojem prvem obisku veleblagovnice nalepila na šipo in zavpila »Ati, lej base«. Sama se tega ne spomnim, se pa spomnim tekočih stopnic, katerih me je bilo zelo strah.
Danes se v Celje najpogosteje pripeljem z avtom, nekoč pa sem se vsakdan vozila z vlakom v šolo. Pot z avtomobilom traja dobrih 20 minut in ko vidiš visoke dimnike Cinkarne, veš, da si v Celju. Mi na žalost nimamo tako lepega razgleda na Stari grad, kot Laščani. Pot z vlakom prav tako traja malo več kot 20 minut in ko se vlak zapelje mimo ostankov stare Cinkarne, je to znak, da se je potrebno pripraviti na izstop. Res drži rek, da ne veš kaj imaš dokler tega ne izgubiš. Tudi sama se nisem zavedala kako lep je pogled na secesijsko arhitekturo centra Celja, dokler nisozgradili, med postajo in centrom mesta, velike garažne hiše. Pogled na Celje ne bo nikoli več enak.
Cjele (bojda, da to uporabljamo prebivalci »ruralnejših« krajev) je moje mesto, ker se v njem skriva nešteto spominov (vsi prvi, niso primerni za blog o dediščini in turizmu). Je pa tudi mesto pomembne dediščine in velikih zgodovinskih osebnostih, ki jih lahko bolje spoznate v Pokrajinskem muzeju ali muzeju novejše zgodovine. Obisk Starega gradu vam bo razkril drobec moči Celjskih. Pred Celjskim domom, pa lahko srečate Almo, ki se s kovčkom odpravlja okoli sveta.
Ti spomini so priplavali na plano, ko sem si danes ogledala arheološki paviljon na Krekovem trgu, ki je prejemnik nagrade Evropske unije za kulturno dediščino za leto 2019. Celeia seveda ni le hotel, ampak je latinsko ime za Celje in arheološke najdbe so priča o pomenu Celeie v času antike. Paviljon in situ prezentira antične ostanke in hkrati služi kot turistično informacijska točka za ostale turistične znamenitosti Celja.
Zato naslednjič seos v Celu.
Janja Sivec