Za mano sta zanimiva poletje in jesen. Polna zgodb in narave. Nikoli nisem pričakovala, da me bo poklicna pot peljala v to smer, sem pa izredno vesela, da se je tako obrnilo!
Svojim Legendam se imama zahvaliti, da sem se leta 2019 resneje podala na pot pripovedništva in odkrivanja ljudskega slovstva. Med študijem me folkloristka nikoli ni posebej pritegnila, me je pa zato sedaj svet ljudskih zgodb popolnoma prevzel.
Lani so zaživeli, letos pa razcveteli Sprehodi z Legendam. Koncept, ki temelji na pripovedovanju zgodb v prostoru, ko naravno in kulturno dediščino interpretiramo na podlagi povedk, pravljic, legend in resničnih zgodb. Sprehodi se širijo in novim idejam ni videti konca. Smo pa bile pri predstavitvi koncepta tako uspešne, da so programe, ki bi temeljili na nesnovni dediščini narave, vključili tudi v projekt sodelovanja LAS „Centri interpretacije zavarovanih območji“, ki vključuje štiri lokacije na zavarovanih območjih narave.
Delo je vključevalo pripravo skupnega načrta, kako se lotiti snovanja in interpretacije ter pripravo štirih individualnih programov, ki temeljijo na edinstvenosti zavarovanega območja ter njegovi nesnovni dediščine. Zanimivo je bilo tudi, da smo ena območja poznale zelo dobro, druge pa malo manj. Poznavanje od prej se ni vedno izkazalo za najbolje, saj se lahko hitro ujameš v svoje okvirje in včasih zmanjka svežine.
Prvi obiski lokacij so bili namenjeni seznanjanju z obstoječo infrastrukturo, viri in literaturo, pogovoru z deležniki ter predvsem spoznavanju narave in kaj ima ta povedati o sebi. Resnično zanimivo je bilo, kako so bile nekatere lokacije precej bolj „glasne“ od drugih.
Tako je npr. Lisca kar hitro povedala, da na njej lahko slišimo travo rasti. Medtem, ko so bile rake v Krajinskem parku Zgornja Idrijca, precej tiho in me je šele prebiranje ljudskih zgodb iz širšega Idrijskega opomnilo na vedno prisoten šum reke Idrijce.
Nato je sledilo obsežno raziskovalno delo. Verjetno lahko prebrane knjige in članke mirne duše zapišemo v trimestni številki. Poznavanje tematike in seveda metodologije je ključno, da interpretacija izpade preprosta, dostopna in pomenljiva za naše obiskovalce. Potrebna je selekcija dejstev na tista, ki podpirajo bistvo naše interpretacije in razkrivajo različne pomene narave, ki nas obdaja ter povezati naravo in zgodbo, ki je nosilka interpretacije.
Pri raziskovanju naravne in kulturne dediščine so nam bili v veliko pomoč skrbniki posameznih lokacij, pri zbiranju zgodb pa smo doživele zanimiva presenečenja.
Vsekakor smo lahko Slovenci ponosni in veseli, da imamo že stoletja marljive zapisovalce in skrbnike ljudskih zgodb, ki, vsaj zapisane, obstajajo na voljo različnim raziskovalcem. Kar nekaj pa jih še danes živi med ljudi, le prave sogovornike je potrebno najti. Izpostavila bi zbirko Glasovi, ki predstavlja neopisljivo zakladnico slovenskega ljudskega slovstva in so bile knjige iz zbirke za vsa štiri območja zelo pomemben vir zgodb.
Za območje Polanskega loga v biosfernem območju Mura smo izreden vir našle v romanu Miška Kranjca „Mladost v močvirju“. Preplet njegovega odraščanja v Veliki Polani in poplavnih ravnicah ob potoku Črnec ter vložki šeg in navad pred drugo svetovno vojno, so predstavljali izreden navdih in vir zgodb, ki pripovedujejo o krajini, za katero Kranjec pravi, da tam živijo in preživijo le posebni ljudje.
So pa različna območja zelo različno „bogata“ z zgodbami, ki izvirajo iz narave.
Najbolj nas je presenetila Lisca saj se je izkazalo, da ima zelo pomembno vlogo v življenju domačinov na njenih pobočjih in Sevničanov ter se posledično mnogokrat pojavlja neposredno ali posredno v ljudskih zgodbah.
Tako se je počasi za vsako izmed lokacij snoval in oblikoval dokončni program, ki je izražal edinstvenost lokacije ter to podkrepil z zgodbami.
Pri Gruski jami je osrednja zgodba o nastanku jame tako močna in prisotna, da ostale zgodbe služijo kot podporni elementi.
Za zaključek me je čakal še najtežji del, predstavitev programov lokalcem na njihovem terenu. Čeprav vsi vodniki pri svojem delu vključujejo zgodbe, nihče (po mojem vedenju) do sedaj ni postavil zgodb v ospredje in jim je bil s tega vidika koncept nepoznan in zanimiv. Nekateri so bili malo zaskrbljeni, kako bo njim šlo pripovedovanje, a čar tovrstnih programov je prav v tem, da vsak vodnik/pripovedovalec doda svojo noto in naredi zgodbe svoje. Zato programi nimajo scenarijev. Interpretacija ima oporne točke, ki jim je pripeta zgodba. Zato trdno verjamem, da lahko te sprehode obiščemo večkrat in bodo vsakič videti in slišati drugače, tako kot narava v kateri se dogajajo.
Programe smo sedaj predale v skrbne roke lokalih vodnikov/pripovedovalcev, ki bodo z osebnimi izkušnjami, poznavanjem krajine, narečjem dodali tisti neoprijemljivi del, ki se nas dotakne, ko prisluhnemo kako trava raste.
Janja Sivec
Foto.: Arhiv Legende