#narava #kultura #dediščina #interpretacija #krajina #delavnice #drugače #celovito #sporočilo #nov pogled
Vljudno vabljeni na Poletno šolo interpretacije dediščine 2017
KULTURNO Z NARAVO
Interpretacija krajine
10.–11. 6. 2017, Šmarje pri Jelšah – Muzej baroka
Predavanja o naravi in naravni dediščini
Kaj je krajina in kaj jo zaznamuje
Odkrivanje povezav med naravno in kulturno dediščino
Celovit pristop k interpretaciji dediščine
Zasnova orodij za interpretacijo
EVROPSKA KONVENCIJA O KRAJINI
Zavedanje o krajinah kot vrednoti je postalo v zadnjem desetletju zelo izrazito. Krajina je prostor, v katerem prebivamo; s svojim ravnanjem in delovanjem ga vsak dan spreminjamo, negujemo in vzdržujemo. Krajina je odraz skupnega delovanja naravnih procesov in človekovih dejavnosti.
Pomen krajin:
• Krajine imajo pomembno vlogo za kakovost bivanja posameznika in celotne družbe.
• Krajine imajo pomembno vlogo na kulturnem, ekološkem, okoljskem in na družbeno-socialnem področju.
• Krajine so ključni element biotske raznovrstnosti, naravnih vrednot in kulturne dediščine.
• Krajine so ključni element krajinske dediščine; predstavljajo in krepijo evropsko identiteto.
• Krajine so pomembne za razvoj gospodarskih dejavnosti, predvsem rekreacije in turizma.
(povezava)
Vikend delavnica je namenjene vsem, ki želijo osvežiti svojo interpretacijo narave in so pripravljeni »zagristi« v odkrivanje povezav med naravo in človekom. Kot navdih nam bodo služili krajina in vse njene prvine.
*Organizator si pridružuje pravico do manjših vsebinskih in časovnih sprememb programa.
Kotizacija za Poletno šolo interpretacije dediščine znaša 30 €, ki se plača z nakazilom, na podlagi izdanega računa in pred udeležbo na delavnici. Za občane občine Šmarje pri Jelšah, brezposelne in študente je delavnica brezplačna.
Prijavnica na delavnice tukaj. Prijave zbiramo do 4. 6. 2017 oz. do zapolnitve mest.
Delavnica se odvija v Muzeju baroka Šmarje pri Jelšah (Cesta na Sv. Rok 1, 3240 Šmarje pri Jelšah).
Delavnico vodi Janja Sivec, etnologinja in trenerka vodnikov interpretatorjev. Več o njej si lahko preberete tukaj.
Slovenske krajine so po morfoloških značilnostih zelo raznolike, kar je posledica naravnih razmer, razgibane morfologije, različnih podnebnih območij in človekovih vplivov, tj. zlasti raba prostora, zgodovinski razvoj in različnost kulturnih okolij. Temeljna značilnost slovenskih krajin je zato velika pestrost in raznolikost krajinskih vzorcev. Krajino na splošno delimo na naravno, kulturno in na urbano.
Naravna krajina se razvija skladno z naravno dinamiko, bolj na odmaknjenih območjih, kjer je človekov razvoj omejen zaradi prevladujočih naravnih značilnost in dinamičnih naravnih procesov.
Za kulturno krajino je značilen mozaičen preplet gozda, kmetijskih krajinskih vzorcev in poselitvene strukture. Ponazarja tradicionalno kulturno krajino, ki je še posebej raznolika v povezavi z razgibanim reliefom. Drugačna je kmetijska kulturna krajina ravnic in velikih obdelanih površin, še zlasti, če je posledica intenzivnega kmetijstva.
Urbano krajino označujejo grajene strukture, ki pa se prepletajo z odprtim javnim prostorom in zelenimi površinami.
Posebno pozornost je treba nameniti degradiranim krajinam, ki ponekod nastajajo kot posledica različnih intenzivnih rab prostora.
Pravilnik o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah
»Kulturna krajina« je del odprtega prostora z naravnimi in grajenimi ali oblikovanimi sestavinami, katerega strukturo, razvoj in rabo pretežno določajo človekovi posegi in dejavnosti, ki soustvarjajo posebne kulturne in družbene vrednote in identiteto regij ter države. Kulturna krajina je rezultat součinkovanja človeških in naravnih dejavnikov ter je odraz in primer gospodarskega, kulturnega, socialnega, političnega in tehnološkega razvoja družbe. Glede na strukturne značilnosti in krajinske sestavine ločimo kmetijske krajine, poseljene krajine in zgodovinske krajine.
Kulturna krajina se varuje tako, da se ohranjajo njene varovane vrednote, kot so:
– krajinska zgradba in prepoznavna prostorska podoba (naravne in grajene ali oblikovane sestavine),
– značilna obstoječa parcelna struktura, velikost in oblika parcel ter členitve (živice, vodotoki z obrežno vegetacijo, osamela drevesa),
– tradicionalna raba zemljišč (sonaravno gospodarjenje v kulturni krajini),
– tipologija krajinskih sestavin in tradicionalnega stavbarstva (kozolci, znamenja, zidanice),
– odnos med krajinsko zgradbo oziroma prostorsko podobo in stavbo oziroma naseljem,
– avtentičnost lokacije pomembnih zgodovinskih dogodkov,
– preoblikovanost reliefa in spremljajoči objekti, grajene strukture, gradiva in konstrukcije ter likovni elementi in
– zemeljske plasti z morebitnimi arheološkimi ostalinami.
Razlike med razlicnimi zvrstmi kulturne krajine:
kulturne krajine, ki jih je oblikoval in ustvaril človek zaradi estetskih razlogov,
organsko nastale kulturne krajine, ki so izvorno nastale iz socialnih, ekonomskih, administrativnih in/ali religioznih razlogov,
ter asociativne kulturne krajine, v katerih prevladujejo izrazite religiozne, umetniške ali kulturne povezave z naravnimi prvinami. (povezava)