Od kar v Legendah snujemo tokratno Šolo interpretacije dediščine, ki bo letos namenjena pripovedništvu, tematskemu vodenju in interpretaciji dediščine, si postavljam vprašanje kakšne so metodološke razlike v vodenjih?

Dejstvo je, da se klasičnim turističnim vodenje v vedno večjem številu pridružuje ponudba posebnih, specializiranih vodenj oz. tur, ki jih največkrat ponudniki poimenujejo tematsko vodenje/ogled/tura.

V iskanju informacij sem se najprej obrnila na Google. Ob iskalnem pojmu vrste turističnega vodenja mi guru znanja ponudi Tehnike turističnega vodenje in razliko med turističnim spremljanjem in vodenjem. Ni ravno tisto kar sem iskala, a vseeno preverim. Najdem predvsem informacije o različnih tipih vodenj in skupin. Najbližje kar najdem vsebinskemu razlikovanju je povzeto iz predstavitve Usposabljanje za mladega turističnega vodnika, TZS 2014

Drugačna vsebina, če so otroci, študentje, srednji sloj ali upokojenci.

Poskusim še v angleškem jeziku, a tudi tukaj pod iskalni pojem – types of guided tours naletim na zelo podobne informacije o tem kako se tehnično razlikujejo različni tipi vodenja (vodenje z avtobusom, peš ture, z ladjico ipd.)

Poskusim še s tematsko vodenje in pojavijo se strani oz. ponudniki, ki opravljajo tovrstna vodenja.

Spletna stran maribor-pohorje.si nudi:

Voden ogled lahko povsem prilagodimo izbrani tematiki. Morda Srednjeveški Maribor, Lov na grozde in čaše, Maribor za otroke? Pobrskajte po zanimivih poteh.

Ljubljanski živalski vrt nudi pod tematsko vodenje naslednje:

Živalski vrt ponoči – nočno vodenje po ZOO Ljubljana

Valentinovo v ZOO Ljubljana ali Najzabavnejše iz ljubezenskega življenja živali

Materinski dan v ZOO Ljubljana – Najzabavnejše iz družinskega življenja živali 

To sta le najvišje uvrščena rezultata na spletu in ker se jih nisem udeležila težko sodim o njihovi vsebini. A že v naslovih vodenj so vidne bistvene razlike. Medtem ko Maribor in Pohorje vabita s konvencionalnimi naslovi, kot so npr. Mestne poti; Po poteh baroka ali Maribor v dveh urah, je v naslovih vodenj v živalskem vrtu moč razbrati navezavo na univerzalne pojme kot so, noč-strah-neznano, ljubezen in materinstvo, ki so temelj interpretacije dediščine in s tem tudi interpretativnega vodenja.

V svojem razmišljanju o vsebinskih razlikah med različnimi vodenji bom analizirala vodenje, ki smo ga Legende udeležile v sklopu priprav na zgoraj omenjeno Šolo interpretacije. Najboljša so ustna priporočila, zato smo povprašale na terenu, kaj nam priporočajo. Večkrat se je omenil Brko tur v Ljubljani in vodenja oz. sprehodi, ki jih organizira Rajzerfiber v Mariboru, med njimi še posebej izpostavljen Netolerančni sprehod. Priporočila so se glasila “ u nulo“.

Včasih je nehvaležno oditi na vodenje tako poln pričakovanj, a brez pretiranega napihovanja, lahko povem, da so bila več kot izpolnjena. Morda sem kar preveč skeptična, da so v Sloveniji že prisotni tako kompleksni in kakovostni produkti osebnega vodenja oz. uličnega gledališča.

Težko bi Netolerančni sprehod opisala kot tematsko turo, čeprav je tema več kot očitna in se je sprehod drži skozi celotno zgodbo odlično. Tema prostitucije in tolerančnih hiš v Mariboru je osrednja rdeča nit, ki je predstavljena na različnih lokacijah v mestu in skozi zgodbo drobci zgodovine in razvoja mesta.

Torej je sprehod težko oceniti kot samo ulično gledališče. Vsekakor so javni prostori odlično uporabljeni, ampak gre za vnaprej pripravljen scenarij, za »najavljeno« občinstvo, ki ima v sami uprizoritvi le manjšo vlogo.

Je torej tovrstno vodenje interpretativno vodenje? Ja in ne. Vsekakor se skozi celotno vodenje vsebina dotika univerzalnih pojmov kot so strah, revščina, vojna, preživetje, ljubezen, obup itd., razkriva različne pomene prostitucije in kako jih osebno dojemamo. Vendar je eden izmed temeljev interpretacije dediščine tudi soustvarjanje interpretacije z občinstvom, aktivni dialog, ko udeležence spodbudimo k razmisleku in samorefleksiji, ki vodi v spoznanja, ki pri obiskovalcih pustijo trajne sledi. Odličen zaključek sprehoda je ponudili prav to, da smo se zazrli vase in razmislili o svojem odnosu do oseb, ki so obrazi najstarejše obrti v mestu.

A aktivno vključevanje občinstva v dialog o dediščini je tisto, kjer vidim, da nas čaka še največ dela.

Ob koncu zapisa ugotavljam, da je vseeno, če gre za tematsko ali kakšno drugo obliko vodenja, pomembno je, da je v vsebino predana energija, ki jo vodnik odrazi na terenu.

Janja Sivec